večji manjši print

FIP 2017 - nekaj utrinkov s kongresa

Objavljeno 22.11.2017

Nekaj utrinkov s 77. Svetovnega kongresa farmacije in farmacevtskih znanosti Mednarodne farmacevtske zveze
(77th FIP World Congress of Pharmacy and Pharmaceutical Sciences 2017)

Letošnji Svetovni kongres farmacije in farmacevtskih znanosti (FIP World Congress of Pharmacy and Pharmaceutical Sciences) je Mednarodna farmacevtska zveza (International Pharmaceutical Federation, FIP) organizirala v sodelovanju z dvema južnokorejskima stanovskima organizacijama – Korean Pharmaceutical Association (KPA) in Pharmaceutical Society of Korea (PSK). Glavno mesto Republike Koreje je tako v septembru gostilo več kot 2600 udeležencev iz 94 držav. Število udeležencev kongresa in vseh spremljajočih dogodkov bi bilo verjetno še večje, če ne bi dogodek sovpadal s časom, ko smo z zaskrbljenostjo opazovali stopnjevanje napetosti na Korejskem polotoku in rožljanje z jedrskim orožjem. Posebnih priprav na spopad s severno sosedo na poti iz letališča ter v predelu Gangnam, kjer je bilo prizorišče kongresa, in ki ga vesoljna javnost pozna po hitu Gangnam Style korejskega glasbenika Psy, ni bilo opaziti, zato smo se udeleženci lahko prepustili dogajanju na kongresu in vrvežu velemesta.

Krovni naslov otvoritvenih plenarnih predavanj – Kaj je duša farmacije? (What is the soul of pharmacy?) morda zveni nekoliko poetično, vendar je predavateljem v glavnem uspelo povezati misli in sporočila, ki jih je v uvodnem predavanju predstavil profesor William A. Zellmer (Pharmacy Foresight Consulting, ZDA) z vsebinami in izzivi, s katerimi se dnevno spopadajo farmacevti v različnih poklicnih okoljih in družbah. Razmišljanje o duši farmacije, smislu, namenu, poslanstvu, vrednotah, notranjih vzgibih, moralnih načelih, čustveni in intelektualni energiji farmacevtov ter usmerjenosti v skrb za pacienta, je lepo nadgradila kolegica Leonila M. Ocampo (Philippine Pharmacists Associations, Inc.). V svojem predavanju je predstavila pomemben uspeh filipinskih kolegov v procesu transformacije lekarniške dejavnosti iz slabo regulirane, trgovinske dejavnosti za preskrbo z zdravili, v dejavnost, usmerjeno k pacientu in zagotavljanju kakovostnih storitev in zdravil za paciente. S spremembo zakonodaje, ki so jo lani izborili, je dejavnost postala v grobem regulirana podobno, kot pri nas: farmacevti morajo spoštovati poklicne standarde in dobre prakse, zahtevana je licenca, ki jo ohranjajo z ustreznimi usposabljanji, izobraževanji in izpopolnjevanji, prenovljen je izobraževalni program z opredeljenimi zahtevami glede pripravništva, regulirano je tudi izobraževanje oziroma usposabljanje podpornega osebja v lekarni. Ključno sporočilo njenega predavanja je bilo, da lahko tudi v državi z omejenimi viri dosežemo pomembne premike za bolnike in naš poklic. Potrebni so le voditelji z vizijo, pogumom, drznostjo, predanostjo, ljudje z dušo, ter tim, ki je s takšnim vodjem pripravljen narediti korak naprej. O skrbi za bolnika in o njegovih potrebah, ki so lahko zelo različne, je slikovito opozoril tudi kolega Warren Meek iz Kanade z žalostno zgodbo o deklici Neema iz Tanzanije in o gospe z modrim klobukom, ki je bila strah in trepet njegovih uslužbencev v lekarni. Z orisom nekaterih humanitarnih projektov, kjer je kot prostovoljec sodeloval, je spomnil tudi na ta vidik našega poklica. Profesor Leslie Z. Benet (University of California San Francisco) je dušo farmacije in osredotočenost na pacienta povezal s farmacevtsko znanostjo in inovacijami ter podal pregled nekaterih mejnikov, ki so zaznamovali zadnjih nekaj desetletij. Med drugim je izpostavil pomen farmacevtskih dostavnih sistemov, farmakokinetike, povezave med farmakokinetiko in farmakodinamiko, bioekvivalence, generičnih zdravil ter biološko podobnih zdravil. Na kratko je podal uvid tudi v koncept očistka, ki ni omogočal samo temeljnega razumevanja in napovedovanja, kako fiziološke in patološke spremembe vplivajo na kinetiko zdravil in odmerjanje, ampak je povzročil določen premik tudi na regulatornem področju in pri razvoju zdravil. Na koncu je opozoril na velik napredek in potencial na področju farmakogenomike in individualizacije zdravljenja z zdravili.

Po otvoritvenih plenarnih predavanjih smo udeleženci lahko izbirali med petimi, vzporedno potekajočimi sklopi predavanj, s katerimi so organizatorji zaobjeli zelo širok nabor vsebin, ki se tako ali drugače nanašajo na dodano vrednost, ki jo na ravni pacienta, zdravstvenega sistema ali družbe ustvarjajo farmacevti v različnih okoljih. Čeprav sem večino časa namenil predavanjem v zvezi z lekarniško dejavnostjo in storitvami v bolnišničnem in zunanjem okolju, kjer smo poslušalci lahko dobili koristne napotke in informacije glede znanstvenega pristopa k razvoju, vrednotenju in implementaciji storitev, o uspešnih in neuspešnih pristopih, o ovirah, priložnostih in potrebah pacientov in zdravstvenih sistemov, o izkušnjah, ki so jih kolegi na prehojeni poti pridobili, ne nazadnje pa tudi o financiranju dejavnosti oziroma vrednotenju in plačevanju teh storitev v različnih okoljih, bom na tem mestu izpostavil dve drugi predavanji. Prvo zato, ker sem kot slovenski farmacevt izjemno ponosen, da je bil med predavatelji na letošnjem kongresu tudi naš učitelj in cenjen strokovnjak, prof. dr. Borut Štrukelj, drugo pa za to, ker gre za uspešno zgodbo iz okolja, ki je neprimerno bolj kot Filipini podobno našemu in zato lahko tudi tisti z malo manj domišljije poišče kakšno vzporednico.

Prof. Štrukelj je v predavanju zelo sistematično in pregledno predstavil zakonodajno ureditev izdelkov, ki vsebujejo snovi naravnega izvora, predvsem z vidika kakovosti in varnosti za uporabnike. Pri tem je uvodoma opozoril, da se opredelitve, kaj sodi med »natural products« od države do države razlikujejo, poleg tega pa so lahko zakonodajni statusi teh izdelkov zelo različni, s tem pa tudi kakovostne in druge zahteve zanje. Spomnil je, da zgolj spoštovanje zahtev temeljnega standarda živilske dejavnosti HACCP (Hazard Analysis Critical Control Point) ni dovolj za zagotavljanje varnosti tovrstnih izdelkov. Tudi s preverjanjem vsebnosti sestavin oziroma učinkovin, preverjanjem vsebnosti težkih kovin in mikrobiološke kakovosti ne zaobjamemo vsega, kar lahko predstavlja tveganje za zdravje uporabnikov tovrstnih izdelkov. Pri tem je kot primer izpostavil prisotnost mikotosinov (aflatoksinov) in možnost onesnaženja z radionuklidi. Seveda pa se lahko pri izdelkih pojavijo še druga onesnaževala, kot so na primer ostanki pesticidov in topil. V zvezi s kakovostjo snovi oziroma izdelkov rastlinskega izvora je opozoril na smernice Svetovne zdravstvene organizacije in Evropske agencije za zdravila. V drugem delu predavanja se je prof. Štrukelj osredotočil na zakonodajno urejenost izdelkov, ki vsebujejo snovi naravnega izvora, v različnih delih sveta. Za večino držav velja, da izdelava tovrstnih izdelkov ni regulirana in nadzorovana s strani pristojnih organov na način, kot je to pri zdravilih. V večini držav tudi ni zakonodajnih zahtev, ki bi od proizvajalca oziroma od tistega, ki daje izdelek na trg, terjale, da preveri varnost izdelka, preden izdelek ponudi potrošniku. Potrošniki praviloma tudi ne morejo biti prepričani, da so označbe na ovojnini skladne s tistim, kar izdelek dejansko vsebuje. Primer države, kjer pa je to področje bistveno bolj regulirano, je Kanada. Kanada področje t.i. »natural health products« ureja s posebnim predpisom (Natural Health Products Regulations), skladno s katerim mora proizvajalec pred dajanjem izdelka na trg pridobiti posebno licenco za izdelek in za proizvodni pogon, kjer ta izdelek proizvaja. Pri tem pa mora med drugim zagotoviti skladnost z zahtevami dobre proizvodne prakse ter predložiti ustrezne dokaze o varnosti in učinkovitosti izdelka.

Druga predstavitev je bolj neposredno povezana z lekarništvom. Kolegi na Nizozemskem so v okviru njihovega združenja (Royal Dutch Pharmacists Association, KNMP) pripravili zelo uspešno in všečno kampanjo ozaveščanja javnosti o pomembnosti posebne storitve svetovanja ob izdaji zdravila, ki ga pacient prejme prvič (»the first time talk«). Kampanjo so sprožili kot odziv na povečan pojav nasilja nad zaposlenimi v lekarnah, nesodelovanje pacientov in zavračanje storitve svetovanja ob prvi izdaji zdravila ter zaradi negativne percepcije farmacevtov kot zaslužkarjev. To je bila predvsem posledica zahteve, da je na računu, ki ga pacient prejme v lekarni, ločeno navedena cena zdravila, vrednost storitve izdaje in vrednost storitve svetovanja ob prvi izdaji določenega zdravila.

To zahtevo so zlobirale zdravstvene zavarovalnice, ki so računale na prihranke iz naslova davka na dodano vrednost v primeru razčlenjenega računa, kar pa se je kasneje izkazalo kot napačno. In kljub temu, da se je spremenila samo oblika računa, ne pa končen znesek, je to pri pacientih vzbudilo negodovanje in nezaupanje do farmacevtov. Na Nizozemskem je namreč kar devet zdravstvenih zavarovalnic, ki ponujajo več kot 70 različnih zavarovalnih shem. Med njimi so pomembne razlike glede obsega pravic, doplačil in možnosti izbire zdravila, kar pogosto pacienti spoznajo šele, ko pridejo k zdravniku ali v lekarno. V lekarni je tako treba pogosto pojasnjevati razlike med zavarovanji in obseg pravic, ki jih pacientu zagotavlja njegovo zavarovanje. Pacienti to velikokrat težko razumejo, zato so pogosto zmedeni in nezaupljivi do farmacevtov. Ko pa so se na računih namesto ene postavke pojavile kar tri, so številni bili prepričani, da jim želijo zaračunati storitev, ki ni obvezna in za katero se niso odločili.
Strategija, ki jo je ubrala stanovska organizacija, je bila preprosta: z raziskavo so pridobili podatke o nasilju nad zaposlenimi v lekarnah pred in po uvedbi spremembe. Ekskluzivno pravico do objave rezultatov so zaupali nacionalni medijski hiši. Zaradi izjemnega porasta nasilja nad zaposlenimi, v enem primeru je pacient celo grozil z orožjem, so mediji tej problematiki namenili veliko pozornost. Posledično je ministrica za zdravje preklicala odločitev glede razčlenjenega računa, KNMP pa je sprožila kampanjo ozaveščanja javnosti o pomembnosti storitve svetovanja ob prvi izdaji zdravila. Pri tem so izpostavili vidik varnosti (naslov kampanje je bil »The first time, extra safe!«) in koristi, ki jih pacientu prinaša ta storitev. Pojasnili so tudi, da farmacevt ne sledi zgolj predpisu zdravila na receptu in ga slepo izda, ampak preveri predpis in ukrepa, če je treba. Za kampanjo so uporabili praktično vse pomembnejše komunikacijske kanale, pa kljub temu porabili relativno malo denarja, zgolj 140.000 €. KNMP je za to kampanjo prejel tudi FIP-ovo priznanje – Pharmacy Practice Improvement Award.

Namesto zaključka in kakšne lepe misli o poslanstvu in duši farmacevta, ki bi mogoče koga zazibala v udobje občutka, da nam vloga in mesto v zdravstvenem sistemu in družbi preprosto pripada, naj spomnim na Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o preskusu sorazmernosti pred sprejetjem nove regulacije poklicev. Morda nikoli več ne bo tako, kot je bilo…

mag. Matjaž Tuš, mag. farm., predsednik SFD in uradni delegat Društva na svetu FIP-a 2017
(poročilo je bilo objavljeno v:  Tuš M. Lekarništvo 2017; 4: 60-63).


Galerija slik

Prof. dr. Borut Štrukelj med predavanjem na kongresu FIP2017



« nazaj
na vrh strani